Njena soba majhna, lepa,
šopek rož,
bela okna so zastrta,
dan je noč.
Čudovito kakor sanje
nje telo,
z njenih ustnic pesem pije
moj poljub.
Dnevi sreče bežne, tihe,
kot nasmeh.
Svet vsakdanji se potaplja
v molk megle.
Vedno znova
tisoč majhnih nežnosti
in poljubi
so obljube večnosti.
Vrača se pomlad,
a življenje ne,
in spomini z njo kot jata ptic
znova zažive.
Vrača se pomlad,
a ljubezen ne.
V srcu si ves mlad
in rad bi osvojil svet.
Ista soba, majhna, ozka,
a brez rož.
Bela okna so odprta
na stežaj.
Jok otroka, mlada žena,
tujec jaz.
In od daleč hrup s ceste
kot posmeh.
Vrača se pomlad…