Odšel sem v svet srečo iskat.
Zunaj je med, vsak najde svoj zaklad.
Pustil sem dom, prijatelje,
toda zdaj vem, tam je moje srce.
Noči in dneve sanjam jo,
deviško lepo deklico,
zaljubljen do ušes sem v njo.
Le kaj je hiša iz zlata,
če v njej ni sonca pravega
in vere v življenje.
Noči in dneve sanjam te,
zdaj vem, da kmalu vrnem se,
le k tebi vleče me srce!
Naj k vragu gre bogastva čar,
pokleknil spet bom pred oltar
cerkve domače.
Odšel sem v svet, vrnil sem se,
našel sem med, tu vse po starem je.
Sredi gora, čudežna vsa,
kot diamant, moja Slovenija.
Zmolil oče naš in se za nazaj pokesal
in potem kot nekoč se domov bom podal
v hišico, tam ob gozdu, kjer sem se rodil,
kjer kot otrok sem pri materi pil.