Svilena je noč in žalost iz sten tiho polzi noče proč.
So utrujene slike od prašnih pogledov in čas umira naglas.
V začaranem krogu vozim se
Pa morem ven.
In slišim glasove a vse postaje enake so,
kot da nekdo jim vzel je ime.
Ne moreš več, (ne moreš več)
raniti me tako, kot takrat, ko si odšla.
Ne moreš več, (ne moreš več)
raniti me tako, kot takrat, ko si odšla,
me pustila samega.
In le en glas mi znan je zato
grem naprej,
pa čeprav ne vem kako.
Utrujen sem od iskanja, vem, ali bova se še kdaj našla?
Včasih pa se še dotaknem dnevov najinih.
Včasih sanjam, da se ob tebi zbudim.
Včasih pa spet lažem si, da nežno objemaš me …