Kaj se je takrat zgodilo med nama,
da sva se razšla brez besed?
Sva res bila morda premlada,
sva vse hotela imet’?
Upam, da si srečna zdaj zares,
da življenje tvoje je kot lepa pravljica.
Nisem znal te peljat’ do nebes,
zdaj iskreno, ljubljena, iz srca:
upam, da si srečna.
Kam bi naju pot življenja peljala,
če takrat razšla ne bi se?
A bi mladost morda zdržala?
Kdo vedel bi? Zdaj je, kar je.