Prve nemirne ptice nam prinašajo jesen,
kaplje dežja na šipe trkajo nam dan za dnem,
sama v sobi sediva, nemo gledava v nebo,
v sivo daljavo strmiva, noč pokrila bo zemljo.
Zadnje rumeno listje tiho padlo je z dreves,
mrzel piš čez planine z burjo je odšel na ples,
ogenj v kaminu prebuja male svetle iskrice,
lepe spomine obuja, z njimi toplo upanje.
Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
v vsako rožo je lep spomin ujet,
jesen prihaja, na srečo pa nama ostaja
v duši shranjen najine ljubezni cvet.
Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
vse manj razdaja z barvami se po bregeh,
jesen prihaja, naju pa strah obdaja,
kdaj po doleh bo zapadel prvi sneg.
Kmalu bo odletela zadnja drobna lastovka,
siva megla objela bo z nočjo naš mali dom,
spet želel te bom objeti, te pobožati lahno:
Dobro veš, da mi živeti je vse dni s teboj lepo!