Prek jezov se pesem zliva,
tja do morja nosi rimo.
S svojo zgodbo greje zimo,
kot bi ji prilival vino.
Zdaj otožna, spet vesela
prek brzic v tolmun odmeva,
spet poskoči v vrtince,
kot bi ji natakal vince.
Mal’ mrmraje, brbotaje,
mal’ s tišino se primaje,
ko zapoje vrbam pesem,
poslovi se v ozko tesen.
Prek jezov se zopet zliva,
zdaj otožna, kdaj iskriva,
zasedi se kdaj v notah,
joče se v človeških zmotah.
Da na koncu bi zaspala,
v pajčevini obležala,
se spominjala, kdo zmore
tamburati jo do zore.