To je resnična zgodba z Jadranskega morja.
O njej ob samotnih večerih šepetajo valovi,
o njej kričijo galebi nad razburkanim morjem,
o njej ječijo oljke na obali.
O njej pa tudi tiho prepevajo mornarji,
ki so se rešili iz penečih valov.
Sedem mornarjev po morju je plulo,
barko krmaril je mlad kapitan,
ko jih zajelo neurje je hudo,
klici obupa bili so zaman.
Sedem mornarjev je v morju utonilo,
vse je pogoltnil strašanski vihar,
barka leži zdaj pod modro gladino,
vrnil se tudi noben ni mornar.
Sedem parov žalostnih oči
vsako noč se v morju zablesti,
na obali pa dekle sedi,
na mornarja čaka v temi.
Pravijo, da čas zacelil bo
njeno dušo ranjeno,
njej pa zdi se, kot posipal bi
ji na rano vse več in več soli.
Sedem mornarjev pod morsko gladino
nášlo v modrini je zadnji objem,
ko potapljači so vdrli v kabino,
spali mornarji svoj večni so sen.
Le kapitan je še držal krmilo,
s kapo na glavi kot prvega dne,
nemo je zrl v modro gladino,
prstan krasilo je njeno ime.