Ko v vetru svojih let
zajadram med spomine,
med valove in čeri,
na morju mojih sanj.
Ko zavrti se svet
v smeri žametne tišine,
vse tisto, kar boli,
je kot kristal soli
s prelepih potovanj.
Že nona mi je rekla:
»Tako kot je, je prav,
bolj mirno boš živel,
če križe boš sprejel
in jih nositi znal.«
Še slišim jo, ko pravi:
»Tako kot je, je prav!«
Njen glas pa čez mladost
prelil se je v modrost
in v meni je ostal.
Še vedno pljusne val,
razburkano je morje,
jaz pa burjo spremenim
v prijeten maestral.
Naj le pride neurje, besni naj vihar,
zdaj sem izkušen mornar.