Nekoč sva se imela rada,
bila pomlad je kakor zdaj,
spominjam rad se te ljubezni,
čeprav ne bo je več nazaj!
Sem dolgo čakal, dolgo upal,
da iskrica je še nekje
v pepelu skrita, da prižgala
bi luč ljubezni najine!
Tako se življenje obrača,
kaj mi si želimo, ne vpraša,
saj nisva ne prva, ne zadnja,
ki naju ta krog je ujel.
A vendar srce ne pozabi
na vse neizpolnjene sanje,
ob tihih trenutkih povabi
nazaj, kar mu čas je vzel.
Ko hodim mimo stare češnje,
ki še cveti v aprilske dni,
še v duhu vidim naju skupaj,
še gledam v modre ti oči.
A vsako leto čas odmakne
spominov delček iz srca,
morda ne bova se spoznala,
če se čez leta srečava.