Se po tihem kdaj sramuješ, to, kar rečeš, obžaluješ
in vse bi vzel nazaj?
Se zavedaš, da me pljuneš že z besedo, ne razumeš,
da na ves glas kričim, čeprav le brez besed strmim?
Lahko bi vprašal – si v redu? Me objel, ali vsaj prisedu,
opazil nemo solzo in jo izpil,
a ti obračaš se drugam, menjuješ temo na vsakdan
in vedno bolj in vse glasneje molčiš.
Saj ne bom ti vrnila, ne bom dovolila,
da bi v svojih grenkih solzah te umila,
pilila besedam ostra bom rezila,
gledala bom le, kako ostajaš sam.
Zdaj razmišljaš o rečenem, olepšuješ, se sprašuješ,
tvoj film se zaman vrti nazaj!
Te besede so prekratke, nočem jih, čeprav so sladke,
prepozno te skrbi, zdaj že boli.
Pa ne da iščem nek prepir in tudi jaz želim svoj mir,
ampak nič mi ne pove, da ti je žal,
še premilo te pogledam, še pretiho te preklinjam,
ampak nočem, da bi glas se mi zrahljal.
Saj ne bom ti vrnila, ne bom dovolila,
da bi v svojih grenkih solzah te umila,
pilila besedam ostra bom rezila,
gledala bom le, kako ostajaš sam.
Zdaj razmišljaš o rečenem, olepšuješ, se sprašuješ,
tvoj film se zaman vrti nazaj!
Te besede so prekratke, nočem jih, čeprav so sladke,
prepozno te skrbi, zdaj vem, kdo si!