Prijatelj moj, priznaj, da čuden je ta svet,
so enim zdi, da treba večno bo živet,
na kup denar nabirajo,
a v srcu, duši, boleče prazni so.
Za mene pa je nekaj vredno tisto le,
kar razvedri obraz, poboža mi srce.
Vse, kar želim, to že imam,
bogat sem človek, ker nikdar nisem sam.
Mogoče jutri več na tem svetu nas ne bo,
zato ga žurajmo, dokler še lahko!
Mogoče jutri že vse skupaj vrag bo vzel,
takrat bom rekel lahko, da sem dobro se imel.
Prijatelj moj, življenje eno samo je,
kar zamudiš, nikoli več ne vrne se.
Enako vsem, bo čas zbežal,
na koncu vsak bo praznih rok ostal.
Življenje takšno je, kot ga narediš,
glej samo, da ga ne zamudiš!