Mrak je padel na dolino,
lun’ca posvetila je.
Fant prihaja čez ravnino
trkati na okence.
Le odpri mi, dekle, okno,
da povem ti nekaj jaz.
K vojakom jaz zdaj moram iti
in pustiti samo te.
Dekle je odprla okno,
solzna briše si oko.
Fantič milo jo tolaži,
vse, prav vse minilo bo.
Dve leti se ne bova vid’la,
dve let’ ne bova srečna b’la,
a ljubezen bo ostala
do trenutka zadnjega.
Jutro pada na dolino,
lun’ca ugasnila je.
Fant odhaja čez ravnino,
je od ljub’ce vzel slovo.