Na robu sedim in sanje lovim,
neskončne so poti.
Na tisoče je zvezd, na tisoče nebes,
ki puščajo sledi.
Skozi temo, čez valove,
nad globino, v svetove,
kjer vsa žalost se preda,
vedno bi želela, da
naj do vsega lepega
vodi nas Venera.
Z zaprtimi očmi in vero med dlanmi
se toku prepustim
in še vedno upanje v meni tli,
vidim, kar ne vidijo vsi,
svet lepši se mi zdi.