Nikdar več, oh, saj ne more biti res.
Krila so se me stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem, da so samo papir,
zmaji, ki že tol’ko let
visijo nad menoj.
Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da ne izveš,
da so samo papir
smehljaji, ki že tol’ko let
smejijo se s teboj.
Od višine se zvrti.
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
v svojo toplo dlan.
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le, da me vidijo s teboj.