V večeru svetlih zvezd,
ob tihem jezeru nekje,
v objemu polne lune,
samo povabljeni na ples,
ne poznam vseh obrazov,
vsega upanja v očeh,
ali je nekje odgovor,
ali je nekdo ki ve.
Prepovedano veselje,
prepovedane stvari,
vse je na dosegu roke,
a noben ne govori,
kar lebdijo vsi v zraku,
vsem uhaja pravi smeh,
kaj je tam za temi vrati,
kdo si drzne jih odpret.
Se naenkrat roke dvignejo,
vrata se odpro,
in v zraku vidim deklico,
ki na prsih nosi..
Finis Mundi – Kones je sveta,
prebujajo se le še tiste sanje o raju,
in ne vidimo se več,
ostaja sijaj.
In ta moment,
ta melodija,
to veselje,
ta idila,
vse lepo,
vse te oblike,
cela morja harmonije,
je res lep dan kriv da izginemo.
Finis Mundi – Konec je sveta,
prebujajo se le se tiste sanje o raju,
in ne vidimo se več,
ostaja sijaj.