Kje si ti, si še vedno dol na morju,
šteješ z njo bele ladje na obzorju?
Vem, rekel ji boš, da je lepa,
ko bosta z njo objeta,
še vedela ne bo, ko boš odšel.
Pa te bom zvabila spet na kavo,
kasneje pa zvlekla na zabavo
in spet zavajala s pogledi,
stiskala te k sebi,
dokler ne boš se mi predal.
Ne, ne morem se upreti,
ne, ne morem razumeti,
da že spet sem s tabo,
da še nisi šel v pozabo.
Ne morem razumeti,
da želim si te objeti,
da želim si s tabo “Tralala”.
Ne, ne morem se upreti,
ne, ne morem razumeti,
da že spet si z mano,
da še nisem šla v pozabo.
Ne morem razumeti,
da želiva se objeti,
da želiva skupaj “Tralala”.
Jaz še vedno sem na morju,
štejem ladje na obzorju,
govorim ji, da je lepa,
na obali sva objeta.
Tudi sam vem, da ji bom ušel,
vem, da spet s teboj se grel,
jaz le s tabo rad bi “tralala” zapel.