Ko v jeseni grem pod brajde in zazrem se v nebo,
se oči mi zaiskrijo, ko zagledam trtico.
Mi nasmeh obraz polepša, ko po sladkem zadiši.
Trud poplačan je, ko nam grozdje dozori.
Srečen sem, ko znajdem se pod brajdami,
kraja lepšega na svetu zame ni.
Enega si spijem, da se um sprosti,
tudi več, ko sem s prijatelji.
Ko nastane vino in po grlu steče kapljica,
vsak postane boljše volje in odprtega srca.
Ta čarobna tekočina kri po žilah pohitri
in ob njej se nam več nikamor ne mudi.