Stran, nekam daleč stran
včasih pot odpelje me,
v svet, meni nepoznan,
kjer le tuji so ljudje.
Čas pa vsepovsod beži
in spleta nove nam vezi,
a domače topline vsak si zaželi.
Ko domov vračam se,
nemirno je srce,
vem, da tam nekdo srčno
spet objel me bo.
Vsepovsod je lepo,
če dobri so ljudje,
a ko vračam se domov,
mi najlepše je.
Kdaj treba je na pot,
da bi videl, da drugod
ni ne blišča, ne zlata,
ni ljudi, kot so doma.
Čas pa vsepovsod beži
in spleta nove nam vezi,
a domače topline vsak si zaželi.