Kar naenkrat je obstala:
”Nočem umret.
Jaz sem vendar še premlada,
hočem živet.”
On pa je tam kar obstal
in se je spraševal,
če je res vsega kriv.
Pa je rekla, da jo je zvabil
veter z juga.
Kar naenkrat se je zdramil:
”Ne morem verjet.
Saj si žena, saj si mati,
tak je ta svet.”
In ko kričal je za njo,
je že dala slovo
in otrokom poljub.
”Mirno spite, vi ne poznate
vetra z juga.”
In so rekli, da je drugačna,
da nikogar skoraj ne pozna
in stalno ponavlja vedno iste besede,
šteje korake.
In so rekli, da je prepozno,
da podnevi veter lovi,
ponoči zvezde nabira
in samo govori, samo govori,
beži …
Če bi zmogla, bi mu rekla:
”Tako mi je žal.
Res, verjela sem in hotela,
a me nisi spoznal.”
Pa je odšla brez besed,
le en kratek pogled
na domače luči.
In je rekla: ”Proč me odpelji,
veter z juga.”