Šibal je Bine gor v planine,
proti tisti kočici mali
in mi po tiho rekel v šali,
da bi me vzel don’s k’r domov.
Iz poti sva zavila,
ne, ne bom pozabila,
ko spoznala tega sem fanta,
ga spremenila sem iz ministranta
v moža in pol.
In greva jaz pa moj Bine,
peš gor v planine,
greva gor, kjer greha ni.
In glej zavija že s poti,
tja, kjer ne sme, a si želi.
Ja, greva jaz pa moj Bine,
štartava z doline,
gor na jaso kot predlan’,
ko z mano prvič Bine je tam
storil greh na gospodov dan.
Drugo nedeljo mi v veliko je željo,
greva peš, kjer so krave na paši,
spet za mene zamudil je k maši
in tudi j’z grem rada nazaj.
Se cedijo mu sline,
o ti, dragi moj bine,
veš, da nič naju zdaj več ne loči
in zdaj se skupaj vračava h koči,
v planinski raj.
Nebo je brez oblačka
in vem, da greva spet,
uživat sanje v najin gorski svet.
“Ja, kdo že?”
Ja, j’z pa moj Bine.