Takrat, ko dete se rodi,
kot lučka zažari
in mati v sreči zadrhti,
ljubezen mu deli.
Saj to je njene sreče cvet,
ki v zakon je pripet,
zdaj nič več nista dva sama,
zdaj so družinica.
Ko drobno dete v zibelki
se nežno nasmeji,
takrat še očkove oči
par solzic orosi.
Pred sabo vidi sreče dar,
ponosa čuti žar,
saj tukaj je njegov junak,
nihče mu ni enak.
Poboža drobno glavico,
ga prime za roko
in v očke male se zazre,
srce se zanj odpre.
Nič več zdaj pustih dni ne bo,
doma bo vse lepo,
saj jok in smeh prepletal bo
se z nežno pesmijo.