Pride čas, ko pomisliš, kam odhaja moja že mladost,
postajava ena tistih, ki prav’jo, ej prestar sem že za to norost.
Še vedno živa ljubezen in vedno raje gledam tvoj nasmeh,
a spomin ne odneha, me pelje tja, kjer začel se je ta najin greh.
Ko sva letela, svobodo uživala na krilih svojih sanj.
In se vozila, po cestah od besed pa vse tja do dejanj.
Nisva pustila, da zmotil kdo bi najin ples pod mavrico,
lepoto užila in gledala v sonce, ki pada za goro.
Pridejo oblaki, včasih je težko ceniti, kar imaš.
Se zdi v trenutkih, da manj vzameš si in vedno več razdaš.
A ne pozabi, da tistih dni nihče ne bo vzel,
ljubezni plamen takrat med nama je vzcvetel.
Življenje vzame na eni strani, a na drugi nekaj da,
vsaka pesem, še najlepša, enkrat se nekje konča.
A njen odmev pa v vetru spremlja najine poti
in vedno znova hodila bova tja, kjer žarele so oči.