In kaj se skriva nam pod masko, a je to nasmeh?
Mogoče jeza in strah, kaj pa se skriva v očeh?
Kako naj preživiš ti, če nimaš službe,
medtem ko v kravatah gledajo le okužbe,
njim jebe se za narod, to prava je golazen,
kako naj starš pove, da je hladilnik prazen
enemu otroku, ki rad jedel bi kosilo,
a foter nima dnarja, nahranit mora družino
in danes je enako, politik ali terorist,
povejte mu, barabe, zakaj je mami ob šiht
in pol začnem se spraševat:
A želim imet otroka, pa ne morem zaspat,
bom ga lahko vozil v šolo, mu plačal malco?
Ni važno, če nesrečen si, važno, da imaš distanco!
Pa živčne vojne, vedno več je stresa
in vedno več ljudi išče pomoč prek sms-a.
Rad bi krila, da poletim,
stran grem od sranja, da zaživim.
A ne morem, tu sem ujet,
umazan, pokvarjen je ta naš svet.
Pošlji pet na ena devet, ena devet,
dragi politiki, to je daleč od živet!
To je životirat, borit se za preživet,
medtem ko vi ste z maskami napolnili si žep!
Na videz kul, a v mislih se dereš,
tukaj revežu pomaga jeben revež!
Mi peremo si roke, vi nam perete možgane,
si želim, da vse to sanjam, vsakič ko zjutraj vstanem.
Moraš plačat najemnino, ker če ne boš na cesti
in mislim, da od virusa so bolj nevarne obresti.
In valda so samomori, če folk nima izhoda,
če izvajate pritisk, stari, kje je svoboda?!
Že tako smo bli zaprti, zdej dodatno se zapiramo,
čeprav živimo, globoko v sebi umiramo.
In kaj se skriva v očeh?
In kam je odšel tisti pristni nasmeh?