Po beli cesti, življenju naproti
se peljeva skupaj v mraku noči.
Silne ljubezni nihče naj ne zmoti,
ko sredi poletja možno zagori (gori).
Po rimski cesti, med zvezde srebrne,
se ena utrne, možno zažari.
Volan že obrnem med tihe stezice,
mladost je le ena, le enkrat cveti.
Ko me objame,
srce mi vname,
zastane v gozdičku, tam sredi poti.
Ko me objame,
pogled obstane
v globini teh modrih in vročih oči.
V daljavi odmeva že viža domača,
ki v polki obrača vesele ljudi,
a najina želja leti kakor pesem,
mladost je le ena, s poljubi živi.