Zaman pošiljaš mi rože na dom,
življenje nazaj se ne zavrti.
Čas zacelil je rane srca,
izgublja se v vetru spomin.
Najino sonce je zato
že v preteklosti zašlo
in utopljeno je izgubljeno v temo,
čez noč je pozabljeno.
Najino sonce je zdavnaj zašlo,
drugi objema zdaj moje telo.
Lepe spomine sem skrila v srce
in pozabila na tvoje ime.
Zaman so lepe besede in jok,
prepozno je zdaj, ne bo me nazaj,
saj med nama globok je prepad
in laž, da imaš me še rad.
Najino sonce je zato
že v preteklosti zašlo
in utopljeno je izgubljeno v temo,
čez noč je pozabljeno.