V zahodih sonca, na koncu dni,
v ogledalu mi čas zori
in prekriva pozabljene stvari.
Fantovski nožek se še blešči,
graničarska značka iz JNA,
karti za Queen v Hali Tivoli.
To bil je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!
Danes je v pesmi še lepši zvok
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.
Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!
Mi pravi zadnjič en model:
»Gospod Kreslin,
moja mat’ vas obožuje,
prav’ da ste res fin,
in da sta sk’p na isti fax hodila,
to je bil čas, ko mladina je vodila
in da nikol’ ni b’lo tolk’ lepo,
gospod Kreslin,
kva prav’te na to ?«
»No ja, saj je b’lo fajn,
ampak v bistvu kot zdaj,
lepa in mlada pa b’la je tedaj,
vse kar je blo,
se nam lepše zdi
kul pa je takrat,
ko kul si ti!«