Tam, pod poraščeno titovko,
Nekje med galebom in tiho solino,
Kjer vcasih poljubi
Medvede krotijo
Je zadnjo, presladko, edino,
Mi mati narava postlala blazino.
Tam, tam bi rad bil pokopan.
Tja pod metuljeva krila,
Pod njihovo senco,
Na vlažni mah in vročo svilo.
Tam naj diši moje zadnje kadilo.
Tam, tam bi rad bil pokopan.
Ko bodo grob obiskali mi pionirji, mladinci, vojaki,
Ki z grobimi zvezdami srece
Nevestine sanje teptajo,
Te prosim, te prosim, da spomniš se name, ne nanje
Vsaj s pomočjo kakšne žalostne
Malo daljše in malo bolj debele sveče.